Kako marcel proust digitalno | william fenton

Ure pred tem, ko je Nemčija v prvi svetovni vojni uradno napovedala vojno Franciji, je Marcel Proust svojemu finančnemu svetovalcu poslal pismo, v katerem je napovedoval groze.

"V strašnih dneh, ki jih preživljamo, imate poleg pisanja pisem in motenja mojih majhnih interesov še druge stvari, za katere mislim, da se vam zdijo povsem nepomembne, ko mislim, da bodo milijoni moških v vojni Svetovi, primerljivi s svetom iz Wellsa, kajti avstrijski cesar meni, da bi bilo koristno imeti izliv na Črno morje."

To pismo, sestavljeno v noči na 2. avgust 1914 in digitalizirano v spletni razstavi Prust in velika vojna, ponuja edinstven pogled v um enega od osprednih francoskih pisateljev na predvečer vojne, da se končajo vse vojne. Kot del pobude na univerzitetnem univerzitetu v Illinoisu ta razstava uvaja projektno učenje v prakso: polmesečni napor Françoisa Proulxa, docenta na univerzi v Illinoisu, Urbana-Champaign, in njegovih podiplomskih študentov kurati, digitalizirati, kontekstualizirati in prevajati Proustovo vojno dopisovanje.

Ta razstava ponuja pogled na daljša, nenehna prizadevanja za digitalizacijo na univerzi v Illinoisu, Urbana-Champaign. Zahvaljujoč partnerstvu s francosko komisijo za kulturo in stoletnico bodo profesorji, osebje in študenti objavili na stotine redkih pisem, napisanih med letoma 1914 in 1919, naslednje jeseni v pismih Marcel Proust o svetovni vojni: Digitalna izdaja . Medtem ko bo ta projekt blagodat za Proustove znanstvenike in zgodovinarje prve svetovne vojne, bi morali njegovi udje zanimati številne praktike in navdušence na spletu.

Kako nam lahko literatura pomaga, da se spominjamo, se spominjamo in ponovno ocenjujemo vojno? Kako bi morala izgledati znanstvena izdaja v 21. stoletju? In kako lahko ta digitalna različica preseže tiskalnik?

Svetovne vojne

1. svetovna vojna je v ameriškem zgodovinskem spominu pogosto zadnja sedeža v drugi svetovni vojni. To odpira ovire tistim, ki želijo obeležiti stoletnico vstopa ZDA v vojno (6. aprila 1917). Bénédicte de Montlaur, kulturni svetovalec francoskega veleposlaništva, je med našim pogovorom o prizadevanju za digitalizacijo Prousta priznal ta izziv.

"Prva svetovna vojna tukaj ni v javnem spominu kot v Franciji, vendar se zato mislimo, da se je treba osredotočiti na to, kako je ta vojna oblikovala mednarodne zadeve, " je pojasnila. "To pomeni začetek Združenih narodov in takrat je Amerika postala velesila."

Francosko veleposlaništvo je za obeleževanje stoletnice načrtovalo številne prireditve, vključno s koncerti, konferencami, projekcijami filma in seveda sponzorstvom Marcel Proust Letters of World War Letters: Digital Edition .

Univerza v Illinoisu, Urbana-Champaign, ki ima eno največjih zbirk Proustovih rokopisov, je naravni partner francoskega veleposlaništva, saj želi okrepiti vezi med francoskimi učenjaki, intelektualci, umetniki in njihovimi ameriškimi kolegi. (Montlaur je ugotovil, da veleposlaništvo sodeluje tudi z Columbia University, Univerzo Duke, NYU, Texas Teksaško univerzo in UCLA pri drugih stoletnih spominskih projektih.)

"Proust je francoski avtor, na katerega se vsi sklicujejo. On je naš Shakespeare. On je naš Goethe, " je pojasnil Montlaur.

Spomin na prvo svetovno vojno s Proustovo korespondenco ne služi samo interesom Proustovih učenjakov; mobilizira tudi njihovo zanimanje, da opozori na novo vojno. Proustova pisma dajejo teksturo vojni izkušnji in izzivajo mehanizirana združenja z bliski dvoma, obupa in spoštovanja.

V pismu iz marca 1915 se Proust spominja: "Šel sem zunaj, pod lucidno, bleščečo, prigovarjajočo, vedro, ironično, materinsko mesečino in v tem neizmernem Parizu, za katerega nisem vedel, da ga imam tako rad, v čakanju, v svojem neuporabnem lepota, za napadom, ki ga ni bilo več mogoče ustaviti, se nisem mogel obvarovati, da bi jokal."

V pismu tistega poletja se je pritoževal: "Rečeno nam je, da bo vojna rodila poezijo, in res ne verjamem. Kar koli se je poezije pojavilo doslej, je bilo resnično neenako kot resničnost." (Bil bi oproščen, če ne bi ugotovil, da sta študentka Proulx, Nick Strole in Peter Tarjanyi, kurirala in prevajala te dopise.)

Proustova pisma nas spominjajo na človeške stroške vojskovanja in artikulirajo dvom, da le redko dovolimo vodilne avtorje. Digitalna izdaja tega dopisovanja bi lahko pomagala pri demontaži Prousta in ga naredila bolj dostopnega učencem, učiteljem in učencem.

Kolb izdaja

Da bi cenili digitalno izdajo, ki prihaja, je treba razumeti, kako je Proust preučeval. Dejanska izdaja Prousta je 21-zvezka, ki jo je uredil Philip Kolb, profesor francoščine na Univerzi v Illinoisu. Ta knjiga je izšla med letoma 1970 in 1993, kmalu po Kolbovi smrti, njegovo življenjsko delo.

Kolb izdaja je izjemna po obsegu in ambicijah. Poleg tega, da je zbral vsa pisma, ki so bila na voljo ob objavi (več kot 5.300), si jih prizadeva postaviti tudi v kronološki vrstni red. To ni majhen podvig, saj Proust ni napisal črk. (Ni bilo potrebe, ker je bilo pisanje pisem vsakodnevna dejavnost, kuverte pa so vsebovale poštne znamke.) Kolb je večino svojega poklicnega življenja preživel v zasebnih detektivskih delih. Če bi na primer Proust v pismu omenil megleno vreme, bi Kolb našel poročilo o vremenu iz meseca, da bi lahko sklepal ali vsaj zožil datum. Vso to kontekstualno gradivo, ki bi mu rekli metapodatki, je zapisal na indeksne kartice - skupaj več kot 40.000.

Kot je pojasnila Caroline Szylowicz, knjižničarka Kolb-Proust, kustosinja redkih knjig in rokopisov ter izredna profesorica na univerzi v Illinoisu, je Kolb učinkovito ustvaril papirno relacijsko bazo podatkov . Ustvaril je datoteke za vsako osebo, omenjeno v korespondenci, identifikatorje datotek za vsako črko in celo popolno kronologijo Proustovega družbenega življenja.

V 25 letih od objave zadnjega zvezka se je v dražbenih katalogih, specializiranih revijah in knjigah pojavilo več kot 600 pisem. (Zbirke na univerzi v Illinoisu so se povečale z 1.100 v času Kolbove smrti na več kot 1.200 danes.) Ta pisma so dragocena sama po sebi, spreminjajo pa tudi način, kako učenjaki razumejo obstoječi korpus. Na primer, novo pismo lahko vključuje informacije, ki revidirajo prejšnjo kronologijo.

Izdelati posodobljeno izdajo Kolba ni več izvedljivo. Zaradi številnih institucionalnih razlogov fakultete ni več treba spodbujati k izdajanju obsežnih znanstvenih izdaj, nič manj dela, ki jih potrebujejo desetletja . Založniki ne želijo tiskati več zvezkov za omejeno občinstvo.

"Ob stalnem pojavu ponovno odkritih ali na novo na voljo črk bi nova tiskarska izdaja v nekaj desetletjih zastarala, " je pojasnil Proulx. "Tudi izdaja z 20 zvezki bi bila za posamezne bralce pretirano draga in bi bila večinoma na voljo le v raziskovalnih knjižnicah."

Digitalna izdaja pa založnika ne potrebuje in se lahko razširi na nove črke in kontekst, ko bo na voljo. Univerza v Illinoisu v knjižnici Urbana-Champaign je začela postopek digitalizacije takoj po Kolbovi smrti: Szylowicz je zlasti (z uporabo TEI) zaznamoval Kolb-ove raziskovalne zapise in dokumentacijo, da bi jim omogočili elektronski dostop preko arhiva Kolb-Proust. Pisma Marcela Prousta o prvi svetovni vojni se trudijo z digitalizacijo na stotine njegovih dejanskih pisem.

Proti digitalni izdaji

Medtem ko digitalna izdaja Proust ne bo na voljo do naslednje jeseni - nekje pred koncem stoletnice 11. novembra 2018 - bralci lahko pričakujejo, da bo videti nekako kot razstava Proust in Great Waronline, ki sem jo navajal na začetku ta kos.

Za razliko od izdaje Kolb, ki je v celoti izšla v francoščini, bo digitalna izdaja vsebovala prepise in angleške prevode, ki jih bosta Proulx in Szylowicz zahtevala prek open-source crowdsourcing platforme, ki sta jo razvila partnerja na Université Grenoble Alpes. Medtem ko so učenjaki nekoč oblikovali natančno besedilo za prikaz stanja (ki se imenuje linearna transkripcija), danes mnogi znanstveniki poskušajo razkriti postopek pisanja z vključitvijo marginali in sprememb (diplomatski prepis). Platforma za množično ponudbo bo hkrati omogočala obe obliki prepisovanja, kar bo bralcem omogočilo ogled nedokončanih vidikov Proustovega pisanja. Ta tehnična izbira lahko znanstvenikom omogoči, da njegovo delo berejo drugače: Proust je svoje pripombe pogosto dodal ali razjasnil v postcriptu, ki sicer ne bi bili vidni v linearnem prepisu.

Digitalna izdaja bo bralcem omogočila tudi ogled Proustove roke skozi skeniranje črk. Digitalna kopija poleg bralnega smisla, da avra pisma (kot materialnega predmeta) omogoča bralcu, da se seznani s pogoji svojega pisanja. "Proustova pisma so pogosto nekoliko zmedena, " je pojasnil Proulx. "Njegov rokopis je pogosto težko brati, včasih se črta ob robu ali celo med vrsticami. Slike, ko so na voljo, dajo boljši občutek za pismo, kot bi ga doživel njegov prejemnik: pogosto nagnjen misiven iz zapletenega človek."

"Proustovo peresništvo se razvija s časom, od otroških pisem, do njegovih" dandy "let, ko se zavestno začne razvijati izrazito roko, z radovednimi c-ji, ki segajo pod naslednja črka, " je dodal Szylowicz. "V zadnjih tednih svojega življenja Proust, ki je oslabljen zaradi astme in pljučnice, ne more govoriti in se zreducirati na pisanje majhnih opomb na ostanke papirja ali na hrbtni strani črk v izrazito tresenje roke." (Primer navedite tukaj.)

Razpoložljivost slik in različne prakse prepisovanja zagotavljajo nove načine doživljanja Prousta, ki spodkopavajo predstavo o monumentalnem avtorju, hkrati pa po besedah ​​Proulxa razkrivajo zapletenega človeka. Avtorjem je treba omogočiti trenutke pomanjkljivosti: zanikati jih, kar jim zanika človeštvo, in izvajati hagiografijo.

Končno in, kar je najpomembneje, digitalna izdaja vabi nove udeležence v urejanje besedil. Medtem ko je Kolbova izdaja dobro služila znanstvenikom, zapletenost digitalne izdaje zahteva nove oblike strokovnega znanja in sodelovanja: zagotovo kuratorje, raziskovalce in učenjake, pa tudi tehnologe, prepisnike, prevajalce in študente. Vključevanje študentov v postopek urejanja ni le koristna pedagoška vaja; verjetno bo prinesla nova odkritja, kot dokazujeta Proulx in njegovi študenti s svojo spletno razstavo.